Pripravite pladnje, škatle, riž, kamenčke, vodo, lončke in lopatke! Igrajmo se senzorično igro in packajmo!


Draga mamica…

Predstavljaj si, da imaš eno uro na dan časa zase, ko se lahko usedeš in v miru spiješ kavo(ja, tisto, ki te na mizi čaka že od jutra). Misija nemogoče? Ne pa ne (bi rekel moj dvoletnik).

Preden nam bo ta podvig uspel, pa bo potrebno nekaj treninga. Ampak, ohranite živce. Ohranite fokus. Tečemo maraton, ne šprinta. Vlagamo v dolgoročno naložbo. Sprva bomo imele kar nekaj dela, vendar na dolgi rok se splača. Obljubim.

Kot vedno rada povem, otroci so raziskovalci. Vedno jih zanimajo nove stvari. Večina jih rada raziskuje nove materiale, kako se občutijo med prstki. Kako stvari delujejo. Posledično pa so zaradi tega pa so tudi mali navihani uničevalci.

Ko sem začela delati z otroki, sem hitro ugotovila skrivnost za uspešno sodelovanje z njimi. Pripravimo jim okolje, katerega potrebujejo, ki jim predstavlja izziv. Okolje, ki spodbuja njihov razvoj.

Senzorična igra je za otroka delo. Preko svojih čutil raziskuje in s tem razvija tip,vid, voh, sluh in včasih tudi okus (to velja predvsem za mlajše otroke), hkrati pa razvija razumevanja matematike, naravoslovja in sveta okoli sebe.

Preko dotika, z rokami, otrok manipulira z materialom, ga raziskuje in se uči.

Seveda pa, preden začnemo s senzorično igro in packanjem, je dobra da vzpostavimo nekaj pravil, katerim dosledno sledimo

  • Poskrbimo za varnost.

Otrok je vedno pod našim nadzorom. To je še posebej pomembno pri mlajših otrocih, saj radi raziskujejo tudi z usti, saj si ne želimo da pogoltne kaj, kar se mu lahko zatakne.

  • Izhajamo iz otroka.

Opazujemo otroka, kje je trenutno s svojim razvojem. Kaj potrebuje? Kaj ga zanima?

Na podlagi tega izberemo medij, ki bo podlaga za našo senzorično škatlo (riž, mivka, plastelin, sluz, kinetični pesek, voda…). Pozorni smo na to kaj naš otrok potrebuje. Ali ima potrebo po prelivanju? Stiskanju? Packanju? Trganju?

Otroku torej ponudimo medij, ki je primeren njegovi starosti in razvoju. Starejši otroci znajo tudi dobro že sami povedati kaj želijo imeti. Senzorično škatlo tudi tematsko prilagodimo področju, ki ga trenutno najbolj zanima.

  • Otrok naj bo aktiven.

Otroka aktivno vključimo zraven že v samem začetku priprave dejavnosti. Tudi že zelo majhni otroci lahko aktivno pomagajo. Prazen lonček ali lopatko vsakdo lahko prinese kajne? Če pripravljamo kakšno zmes (npr. slano testo ali domačo sluz), lahko otrok aktivno sodeluje pri pripravi. Šteje število lončkov moke in vode, ki jih je treba dodati, lahko meša, gnete. Vse to spodbuja njihov razvoj fine motorike, matematike, jezika in razumevanje sveta okoli sebe.

Prav tako velja za pospravljanje po končani igri. Če se igraš, tudi pospraviš za sabo. Saj vsi poznamo stari rek »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.« večkrat, ko bo prijel metlo in pometal, bolje mu bo šlo od rok. Tako se bodo vaši malčki naučili pometati, brisati in pomivati.

  • OK je če se stvari polijejo, popacajo ali raztresejo.

…(vendar ne povsod), njihova naloga je, da dani material (vodo, riž, sol…) ostane v senzorični škatli.

Razmislite v naprej!

Vem, da če otrokoma pripravim posodo z vodo, bo voda škropila tudi okoli posode. Zato pripravim prostor za pacanje, kjer se bo igra odvijala. To naredim tako, da pod posodo razgrnem zaščitni prt (ali polivinil, ali odejo, ali večjo rjuho..), ki omeji igralni prostor.  Nesreče se zgodijo in zadeve se polijejo. Otroku damo to tudi vedeti, da ni nič narobe če se te zgodi.

Ko jima dajem navodilo, jima razložim da mora voda ostati v posodi. Ker če jima rečem, da lahko škropita naokoli (po zaščitnem prtu), bo po končani igri poplavljena cela soba. Opozorim tudi na to, da se posode z materialom ne nosi naokoli, ampak se z njo igra na pripravljeni (zaščiteni) površini.

Vedno imejte v mislih, da se male rokice še razvijajo in potrebujejo kar nekaj treninga preden osvojijo določen gib. To pomeni kar nekaj politih kozarčkov, raztresenega riža in mokrih majčk.

  • Postavimo meje

Nisem še spoznala enoletnika, ki ne mara tekati naokoli. In zgodi se, da bo zagrabil pest riža in z njim zbežal stran. Ali pa ga bo začel metati naokrog. Naša naloga je, da jih vodimo in jim pomagamo razumeti pravila igre.

Kako otroku predstavimo potek senzorične igre?

  • Skupaj pripravimo senzorično škatlo. Pogledamo materiale in posodice, katere bomo uporabili.
  • Otroka posedemo nasproti nas, tako da se gledava iz oči v oči.
  • Ko otrok začne raziskovati senzorično škatlo, ga spodbujamo in pohvalimo npr.

»Bravo. Riž si pretresel V lonček.«

  • Če si otrok strese lonček riža v naročje, ga spodbujamo in poskušamo aktivnost preusmeriti k tem, da se riž stresa v škatlo. To najlažje naredimo s tem da smo mu vzgled. Vzamemo lonček z rižem in ga stresemo v škatlo, zraven pa rečemo »Riž streseš v škatlo. Poglej. Riž stresam v škatlo.«
  • Ko vas otrok posluša in naredi, kar smo želeli, njegovo dobro opravljeno delo POHVALIMO.
  • Če otrok, kljub opozorilom, še vedno meče riž, mu senzorično škatlo vzamemo. Opomnimo ga, da smo ga prosili, naj riž ostane v škatli. Če še vedno ne upošteva pravil, škatlo pospravimo.
  • Ne pozabite, da se vaš otrok še vedno uči. Če vas bo ponovno prosil, da mu vrnete senzorično škatlo, mu jo položimo nazaj na mesto za igranje in ga opomnimo, da mora njena vsebina ostati v škatli.
  • Ponovno se usedemo nasproti otroka in skupaj nadaljujemo z igro.

  • Konflikti ob igri

Če imamo več otrok, se bodo verjetno vsi na enkrat hoteli igrati s škatlo ali pa bo med igro prišlo do nenadnega prepira, ker ima bratec ravno tisto lopatko, ki si jo je želela ona.

Brez panike! Odlična vaja da se naučimo reševati konflikte.

  • Otroke lahko spodbudim, da naredijo načrt, kako se bodo igrali. Kdo se bo igral s čim. Kakšno nalogo bo vsak opravljal.

in

  • Spodbujam jih, da so drug do drugega spoštljivi.

Ne pričakujte, da bo to delovalo že v prve. Želimo, da znajo naši otroci sami reševati probleme, vendar bomo to dosegli le z vajo, poslušanjem kaj  nam govorijo in vzgledom.

  • Sesalec in mop za pomivanje sta naša najboljša prijatelja!

Vem, da imamo vse že tako ali drugače dovolj opravil in čiščenjem, ampak k senzorični igri to paše zraven.

Otroke spodbujamo, da pri pospravljanju po končani igri aktivno sodelujejo. Pri nas velja pravilo, če se igraš, potem tudi pospraviš. Smo pa starši tisti, ki smo otroku vzgled, zato tudi mi pomagamo pri pospravljanju. Na začetku bomo imeli malo več dela, vendar ko bodo enkrat aktivnost osvojili, bodo tudi to sami naredili brez težav.

Sedaj pa le pogumno in naj se packanje in igra začne!

Če si želite izvedeti več o packanju in senzorični igri, potem se mi lahko pridružite v FB skupini Packarije in senzorična igra za otroke. Vabljeni!

Naj vaša domišljija ne pozna meja!

Vaša MAMA LAMA Nataša