Se kdaj ustaviš, da pogledaš sončni zahod?

Se kdaj ustaviš, da povohaš svojo dlan in ugotoviš, da diši po kužku (no, v mojem primeru, po navadi po konju)?

Se kdaj ustaviš, da občuduješ kar ti pride naproti?

Si kdaj razmišljal, koliko časa traja, da se človek nauči hodit, v primerjavi z žrebičkom, ki se , skoraj isti hip, ko se skoti, postavi na noge in začne tekati naokrog? Koliko časa potrebujemo, da se naučimo govoriti, koliko časa, da se naučimo brati in pisat… Koliko časa, da se naučimo biti človeški? Človeška vrsta je počasna, to je za nas naravno.

Hitrost ne spremeni ničesar. Ničesar ti ne da. Samo raztrese te. Če greš hitro, dosežeš cilj, vendar ostaneš brez poti. Vendar je pot pri vsem skupaj ključna. Vedno, se rada spomnim stavka »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Vzemi si čas za vprašanja, na katere ni odgovorov.

Vzemi si čas za napake.                                     

Vzemi si dovolj časa, da čutiš bolečino.

Vzemi si dovolj časa, da prideš do spoznanja, ko ugotoviš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine.

Vzemi si čas, da se ustaviš, in v miru spiješ kavo.

Vzemi si čas, da povohaš rože, ki jih srečaš na svoji poti.

Vzemi si čas…

Svojo pot opraviš samo počasi, ne hitro. Dokler se premikamo, obstajamo.

Naj vaša domišljija ne pozna meja!

Nataša