Sinička


Tisti, ki me poznate veste, da se na smrt bojim ptic. Tisti, ki me ne poznate, no sedaj veste. Na smrt se bojim ptic. Zakaj? Imajo kljun. Imajo kremplje. Taki mini dinozavri. Grozni.

Tisti, ki me poznate malo bolje veste, da obožujem ptice. Od daleč. Vsako zimo jim na balkonu  pripravim ptičjo krmilnico, tako da lahko sedim na kavču in jih opazujem. Njihovo čudovito perje. Barve. Krila. Kako elegantno pristanejo, kljub hitrosti s katero priletijo. Čudovite živali. Od daleč.

Jeseni sva na poti v šolo s hčerko na cesti našli siničko. Nepremično je ležala sredi prometne ceste. Premagala sem strah in stopila do nje. Presenečena sem ugotovila, da je že živa. S svojimi temnimi očki  me je nežno pogledala »Pomagaj mi.«

Narastel mi je pulz. Na smrt se bojim ptic. Kremplji. Kljun. Mini dinozavri.

Ampak, uboga sinička leži sredi prometne ceste. Premagam strah in jo poberem. Nepremična leži v moji roki. Hitro jo odnesem na travnik, razprem dlan in jo hočem odložiti na travo. Noče. Roko nežno stresem. Noče. Njeni mali kremplji se primejo mojega prsta. Mali, nežni kremplji. V bistvu niso tako grozni. In kljunček. Mali, nežni kljunček. Leži v moji roki in se stiska.

Nisem tako pogumna, da bi jo prijela z drugo roko in jo odložila. Niti nimam srca, da bi jo pustila sredi travnika, kjer se sprehajajo mačke in psi. Torej gre skupaj z nama do šole.  Hči je navdušena nad to idejo. No, in smo šle. Mimo dreves vedno malo bolj razprem dlan – mogoče pa bo odletela, ampak se vedno samo bolj prime s kremplji mojega prsta in se stisne k meni.

Torej, v šoli odložim mladička in se s siničko v roki odpravim nazaj proti domu. Srce mi še vedno razbija, mogoče malenkost manj kot na začetku. Hodim in razmišljam kaj narediti s ptičem v roki. Kaj na s siničko. Zakaj se me tako drži? Kam naj jo dam? Ali mogoče potrebuje veterinarja? Ali se siničke sploh vozi k veterinarju?

Pogledam ptico, ki se še vedno stiska v moji dlani in rečem; »Gospodična sinička, kaj naj s tabo? Ne moreš živeti v moji roki. Na smrt se bojim ptičev!«

Pogleda me in odleti. Kot da ni bilo nič. Skoraj na istem mestu, kjer sem jo malo prej našla. Pri tem se tako ustrašim, da me skoraj vrže na rit, ker pač res nisem pričakovala, da bo pa zdaj kar na enkrat odletela.

Še vedno se bojim ptic. Razen od daleč. Od daleč jih obožujem. Sploh sinice, res so lepotice. Te čudovite barve. Ta rumena v kombinaciji z modro, sivo in črno. Top! Tako me je navdušila, da sem se odločila, da naredim en mini vitraž lovilec sonca siničko.

No, to je zgodba, ki se skriva za tem lovilcem sonca. Zgodba, kako sem se odločila, da mogoče pa iz stekla naredim tudi ptico.

Naj domišljija ne pozna meja!

Nataša